GFML-jevci smo doma

Ljudje smo zadnje čase zelo obremenjeni z vsem drugim, recimo s skrbjo za ostale, s skrbjo za nas, za naše bližnje in nasploh s tem, kako bomo preživeli iz dneva v dan v času epidemije. V glavnem, vsi smo pod pritiskom, čeravno se tega morebiti niti ne zavedamo. Nahajamo se sredi gospodarske in zdravstvene krize. Je poleg vsega tega še kaj prostora za kulturo in z njo povezane stvari ali bi to v takih časih bilo skrajno nesmiselno?
Kaj čutimo ljudje zdaj, ko je vsak dan enak? Če pogledamo z vidika srednješolca (in npr. osnovnošolca, vendar je pri srednješolcih to bolj očitno kot pri osnovnošolcih) je zadnja dva meseca en dan enak drugemu. No ja, tu in tam se zgodi kaj posebnega, ampak to je v zanemarljivi manjšini. Zvečine gledano se vsak dan skobacamo iz svojih postelj, sedemo za ekrane, vklopimo mikrofon in kamero in to je to. Nekoliko smo se že privadili na to vsakodnevno rutino, da smo zaprti v hišah oziroma stanovanjih, da že skoraj med sabo ohranjamo razdaljo in da že za to, da odnesemo smeti in smo zunaj približno deset sekund, na usta in nos nataknemo masko. Ah, ta sveži zrak!
Kaj pa se dogaja v resnici? Nam v tej krizi manjkajo dogodki, kulturne prireditve, prireditve nasploh? Verjetno ne manjkajo le prireditve, manjka nam socializacija sama po sebi. V navezavi na neuradni kulturni dan 3. decembra, ob 220. letnici Prešernovega rojstva se je torej porajalo vprašanje, ali bi država morala tudi v času te krize vlagati in podpirati kulturo. Jaz se strinjam! Zakaj? Razložila bom v sledečih odstavkih.
Zakaj bi torej kultura morala biti podprta in bi se vanjo tudi v teh kriznih časih moralo vlagati? Odgovor je dokaj preprost. Človek ni bil ustvarjen za življenje v samoti. Človek je socialno bitje, torej je rad v bližini oziroma družbi drugih ljudi. Že res, da prenese tudi samoto, ampak občutek uživanja v samoti ni večen, tudi pri tistih najbolj introvertiranih posameznikih ne. Ja, večina nas je s svojimi družinami, »kako lahko potem rečeš, da si sam?« Kot najstnici tudi meni ni lahko štiriindvajset ur na dan gledati in poslušati družine. To nikakor ne pomeni, da jih ne maram pač pa le to, bi rada tudi kako drugo družbo, ne le njih. Če povem poenostavljeno, jih imam včasih že vrh glave, ko jih moram dva meseca gledati in poslušati iz dneva v dan, »ZOOM« klepet s prijateljico pa bi v živo tudi bil veliko boljši. Nič ni tako, kot je bilo. Vse je stacionirano na eno mesto za vsakega – lasten dom. Dobesedno smo ujeti v lastnem domu, kaj to pomeni za nas?
Ljubo doma, kdor ga ima, že res, ampak dom mi počasi predstavlja kletko, iz katere me ne izpustijo. Počasi se lahko celo poistovetim s katero koli živaljo živalskem vrtu. Razlika je le v tem, da nisem na ogled, tako kot so one. Želim si iti ven. Nočem na zabave. Hočem samo ven, na pijačo s prijateljicami, na bazen, lahko tudi samo na sprehod.
Takšne situacije in »socialne deficite« lahko rešijo že recimo dogodki preko spleta. Najsi bo to literarni večer, kot smo ga GFML-jevci pripravili teden dni nazaj, najsi bo to samo kakšen pogovor s kom, samo da je nek dogodek, ki povezuje ljudi. Lahko je tudi kakšen mini koncert na daljavo, nihče se ga ne bi branil. Glavna poanta je v tem, da bi se človek vsaj počutil kot da je v družbi.
Druženje, enačenje, istovetenje, primerjanje, analiziranje, spominjanje… to je smisel kulture. Smisel kulture je, da duhovno bogati človeka. Kultura nam daje nekaj, česar nam nič materialnega ne more dati, pa četudi nam uspe, to »nekaj« ne traja dolgo.
Zaradi kulture je človek torej duhovno bogatejši. Biti duhovno obogaten bi po mojem moral biti cilj vsakega od nas. Duhovno bogastvo je tisto »nekaj«, česar nam nihče in nič ne more vzeti. To pridobimo in niti sami ne moremo dati vstran od sebe. Z nami potuje skozi življenje. Zaradi tega bogastva na življenje gledamo v popolnoma drugačni luči. Duhovno nas bogati že to, če recimo beremo pesmi. Mogoče ne zveni veliko, a v resnici je več kot le veliko.