GFML-jevci smo doma

3. decembra smo obeležili ‘’ta veseli dan kulture’’, katerega praznujemo vsako leto na dan smrti našega največjega pesnika Franceta Prešerna in med mnogimi je to vnelo pogovor o tem ali naj vlada v teh kriznih časih vlaga in podpira kulturo (v pomenu kultura kot umetniško ustvarjanje) ali ne, ta pogovor je pa postal še toliko bolj razvnet zaradi dejstva, da trenutna vlada ne kaže nobenega zanimanja ali skrbi za kulturo in jo po mnenju mnogih celo zatira. Zato se tudi mi vprašajmo ali je vlada v današnjih časih sploh dolžna podpirati kulturo.
Da bi lahko razumeli odgovor na to vprašanje pa se moramo prvo povprašati o namenu oz. naravi same kulture. Seveda kultura nima enotnega pomena in je izjemno subjektivna stvar, vendar pa kultura poseduje nekatere značilnosti, ki so v današnjem sistemu njej unikatne. Kultura nam tako, da možnost da se upiramo sistemu, izražamo nestrinjanje z družbo ipd. Poleg tega pa je kultura eno izmed redkih in najbolj učinkovito sredstvo, ki nam to omogoča, saj je umetnost mnogokrat politično usmerjena ali pa vsaj izraža ideje s katerimi se lahko ljudje poistovetijo, npr. celotne subkulture nastajajo zaradi glasbe (ki je umetnost), poleg tega pa je umetnost, kot že prej omenjeno mnogokrat uporna ali politična. Do tega pride ker umetniki v umetnosti vidijo možnost, da izrazijo svoja mnenja, ne glede na njihovo kontroverznost, te možnosti pa nimajo nikjer drugje, zato je velik del umetnosti uporen ali političen, četudi ni celotna umetnost politična. Torej vidimo, da ima kultura izjemno zmožnost, da zbere ljudi in spodbuja sodelovanje in mnogokrat izraža nestrinjanje s sistemom, to pa sta dve značilnosti nujni za nastanek kakršnega koli gibanja, ki želi doseči spremembe saj povezuje ljudi okrog ideje, ki izraža nestrinjanje s sistemom. To pa je v današnji družbi izjemno pomembno, saj praktično nič drugega nima take moči, saj naš sistem (kapitalizem) aktivno poskuša zatirati nestrinjanje, pri čimer mu pomagajo razne institucije, npr šolstvo, zaporniški sistem ipd. Tako nas sistem skozi naše celo življenje odvira od nestrinjanja in nas poskuša spremeniti v čim bolj produktivne člane družbe, saj v kapitalizmu ni nič pomembnejše od produktivnosti in zaslužka. Tako vidimo, da je kultura še naša edina možnost za izražanje nestrinjanja in tako dobimo odgovor na vprašanje, postavljeno v uvodu. Država mora podpirati razvoj kulture, a se v njega ne sme vključevati, saj le tako da svojim državljanom možnost za upor zoper državo. To je seveda znano dejstvo, saj je zatiranje oz. podjarmljanje kulture značilno za vse opresivne režime. Primer tega je cenzura v Avstriji v 19. st. ko so zavrnili mnoga dela Franceta Prešerna, čeprav so ta v političnem smislu večinoma dokaj krotka, saj so se zavedali, da lahko tako utišajo ljudi, ki so zahtevali spremembe. Tako vidimo, da omejevanje kulture pomeni omejevanje glasu ljudstva, česar se zaveda tudi naša vlada in zato zatira umetnost, saj lahko le tako svoj primež nad oblastjo ohrani oz. ga še ojača, ker če odstranijo kulturo nam je odvzeta skoraj vsa možnost za kritiko, četudi imamo proteste ipd. saj smo videli da ti niso bili do zdaj zelo učinkoviti, saj jih je veliko lažje diskreditirati ipd. kot pa kulturo, prav zaradi njene subjektivnosti, ki je bila omenjena na začetku.
Tako torej vidimo, da živimo v kapitalističnem sistemu, ki zatira drugače misleče, umetnost pa najboljši način za izražanje nestrinjanja in ustvarjanje sprememb v današnjem svetu, zato je država dolžna dati svojim državljanom moč izrazit svoje nestrinjanje, zatiranje kulture je tudi skupna značilnost opresivnih oz. nedemokratičnih režimov in naša vlada trenutno zatira kulturo in mora s tem prenehati.