Uničuje načrtno nekdo nam naš ljubi planet,
zatopljeni vsak v svoje skrbi pozabili smo,
da največji hudir od vseh je človeški pohlep.
Na Zemlji več kot dovolj je prostora in hrane za vse,
le porazdeliti je treba pravično,
deliti drug z drugim, v deljenju je moč.
Tako se bogastvo množi in nesreča zmanjšuje,
se ljubezen stopnjuje in beda bledi.
Le kako jim uspelo je zamegliti naš vid,
da res poverjeli smo v virozo kot zlo?
Problem je denar in grmadenje zase,
trdovratna sebičnost in misel zgolj nase.
Kaj bo ostalo, ko ta norost bo minila?
Neznosna grmada zavrženih mask nekje na dnu oceana,
kjer ribe plesale bodo svoj poslednji ples.
V pogubo nas rine načrtno nekdo, s pustošenjem Zemlje in njenih darov.
Pohlep spremeniti v sočutje je treba, utrip srca naj ne bije za zlega.
Zbudil se boš, človek, ko morda že prepozno bo
in tvoj otrok se v maskah laži ter nevzdržnega strupa zadušil bo.
Oddajte svoj prispevek
