Ko bi le zmogli živeti kot ptice na veji,
brez pričakovanj in velikih želja,
ko bi le zmogli zadihati v dan
brez razglabljanja o »kaj je bilo in kaj šele bo«.
Sprejeti trenutek in ga objeti,
ker je vse dobro in je tako prav.
Vse se spreminja in nič ni za stalno,
nihče si ničesar ne odnese v grob.
Ostane le to, kar vlagaš v ljudi,
pogubo in žalost ali dobroto in sočutje,
sovraštvo in strah ali ljubeče počutje.
Ko bi le zmogli …