Zlata svetloba se odbija od kupol, streh, fasad, sonca v dolgi reki, ob jasnih, sončnih dnevih, kot so bili naši dnevi v Pragi, mesto plava v barvi raztopljenega zlata.
Letošnji jesenski Model Evropskega parlamenta mladih se je od 4. do 11. novembra odvijal v tem prečudovitem mestu ob reki Vltavi z 1,3 milijona prebivalci. Poleg večine držav članic EU sta bili kot državi opazovalki na tej mednarodni konferenci prisotni tudi Avstralija in Ukrajina. Slovenska delegacija je bila sestavljena iz štirih delegatov Gimnazije Celje Center ter dveh delegatov GFML. To sta bila naša dijakinja in dijak drugega letnika Tina Krajnc in Miha Horvat. Aktivno sta sodelovala v odborih za industrijo, energijo, raziskave ter umetno inteligenco v digitalni dobi, kjer so iskali rešitve za trajnosten prehod izrabe energije in tudi, kako preprečiti vpliv kitajskih naprednih tehnoloških naprav, Tik Toka ter podobnih socialnih omrežij pri pridobivanju občutljivih in neverodostojnih informacij.
Nastanjeni smo bili v hotelih, hostlih, nekateri pa pri čeških družinah, kar je bila neprecenljiva izkušnja. Poleg številnih razprav in aktivnem delu v različnih odborih smo imeli priložnost z vlakom, tramvajem, metrojem, avtobusom in celo Bolt taksiji raziskovati mesto tisočerih zvonikov. Praga nas je navdušila z bogato dediščino zgodovinskih zgradb in nedotaknjeno mestno podobo. Mesto je sestavljeno iz desetih okrožij, najbolj znana pa so: Hradčani, Stare Mesto, Mala Strana, Nove Mesto in judovska četrt. Slovenski arhitekt Jože Plečnik je sodeloval pri obnovi Praškega gradu. Uredil je terase, razgledne ploščadi nad vrtovi in tudi sam vrt. Od tu so tudi najlepši razgledi na Prago.
Karlov most, ki so ga začeli graditi že leta 1357, je stičišče turistov iz vsega sveta, kar smo doživeli in se na lastne oči prepričali tudi sami, saj je bil v času našega bivanja v mestu prepoln tako podnevi kot zvečer, kljub temu da je bilo med tednom in v sredini novembra. Prav posebno doživetje je bil sprejem na slovenskem veleposlaništvu v Pragi, kjer nas je gostila spoštovana gospa veleposlanica mag. Tanja Strniša, neskončno smo uživali.
Udeleženci mednarodne konference smo imeli neverjeten privilegij in možnost, da smo lahko vstopili v notranjost Strahovskega kloštra, v njegove prekrasne sobane in knjižnice, tam se je namreč odvijala otvoritvena slovesnost, ter kasneje v češki senat in parlament, kjer so bile predstavljene resolucije vseh desetih odborov ter potekale razprave na generalni skupščini.
Prečudovita Praga pa so tudi Gimnazija Jana Keplerja, naša prijateljska šola gostiteljica, z neutrudnima profesoricama Barboro in Heleno ter njunimi številnimi dijaki prostovoljci, astronomska ura, stolnica Sv. Vida, Palladium, Starbucks, Vaclavski trg, Hard Rock Cafe, Zlata ulička, najožja praška ulica, Loreta, most zaljubljencev, številne kavarnice, restavracije, pivnice, klub Next Zone, v katerem smo preživeli dva večera, enkrat na okrogli mizi z mladimi češkimi intelektualci, drugič na zaključni zabavi.
Praga je kot pisan dežnik, sanjski, razmišljujoč, je vir navdiha, vedno, nekoč, tukaj in zdaj. Po smrti Johna Lennona leta 1980 je neznani umetnik na zid blizu francoskega veleposlaništva v Pragi naslikal Lennonov portret, ki je od takrat že stokrat prepleskan in izgubljen, njegovo sporočilo pa je sporočilo mesta Prage svetu - živeti v ljubezni in miru. Ob 25. obletnici žametne revolucije - nenasilne predaje oblasti leta 1989, je bil zid kratek čas povsem v beli barvi. Ostalo je le kratko besedilo: Wall is over, kasneje pa so ga spremenili v War is over. Kako pomenljivo! Kako potrebno je to spet povedati danes!
»Svetloba je zlata, medena, težka, v toplih valovih se steka z višine, obsipa strehe, prevlači jih s pozlato. Čuden dan je, pa tudi mehak in gladek, diši vznemirljivo, po nečem sladkem, kot da ne želi, da ne pozabiš, da prihaja jesen, in da se vlažne pore reke, ki teče spodaj, že dvigajo gor po bregovih, napol rjastih in na pol sivorjavih od gmot in streh mnogih hiš, stisnjenih kakor v panju med obe vzpetini, ki obvladujeta mesto.« (po Olgi Tokarszukovi)
Praga je staro mesto, je vznemirljiva, diši po zamišljenem in skrivnostnem, ampak ker se staro vedno dopolnjuje z mladim, je tudi za nas vse, tako profesorje kot dijake, spet postala kraj novih, mladih zgodb in številnih prijateljstev. Tukaj smo iskali in spet ustvarili nove spomine. Ostali bodo za vedno!
Mojca Rižnar Nedeljko, prof.
