Novice

Po 5 urnem letu iz Dunaja v Doho in 7 urnem letu iz Dohe v Hanoi smo po več kot 24 urnem potovanju uspešno prispeli v Vietnam. Zelo smo bili hvaležni za klimo v apartmaju, saj definitivno nismo navajeni na skoraj 90% vlago in izredno visoke temperature. Najprej smo stanovali v starem delu mesta, polnem tradicionalnih ulic in odlične hrane. Čeprav smo se večino časa pripravljali na debate, je bil vsak večer namenjen raziskovanju mesta in sprehodom, odličnim in zelo poceni večerjam ter občasnemu druženju z drugimi ekipami. Po petih dneh intenzivnih priprav smo se odpravili na kampus Vin univerze, na kateri se je svetovno prvenstvo odvijalo. Dobili smo en dodaten dan priprav, saj se je otvoritvena slovesnost prestavila za en dan zaradi tajfuna, ki je povzročil oteženo potovanje nekaterim ekipam. Na srečo pa ni povzročil veliko sprememb urnika in so se debate začele kot planirano.
Prvi dan smo debatirali proti ZDA in Finski, glede na to, da je ekipa ZDA zmagala celoten turnir in si prisvojila naslov svetovnih prvakov, smo prvo debato razumljivo izgubili, proti Finski pa prepričljivo zmagali. Prvi dan smo debatirali le o vnaprej pripravljenih trditvah, zato sta nas drugi dan čakali dve impromptu trditvi, torej smo ju izvedeli le eno uro pred debato. Najprej smo se pomerili z Grčijo in debatirali o dogajanju na internetu. Po zelo intenzivni debati se niti sodniki niso strinjali glede izida, zato smo za las izgubili z rezultatom 1:2. V drugi impromptu debati na temo feminizma smo se pomerili s Slovaško, med čakanjem na rezultat smo se strinjali, da je grozno kako pogosto nas sodniki zamenjajo zaradi podobnega imena, debato pa smo na koncu zmagali mi.
Tretji dan turnirja je bil namenjen počitku in pripravam. Sprostili smo se z maskami za obraz in na tablo narisali še zadnje zemljevide Somalije ter se pripravili na zadnje debate.
Debate smo naslednji dan nadaljevali z debato proti Španiji, trditve o Somaliji že itak nismo marali, po tem ko smo debato izgubili pa še manj. Z drugo debato pa smo imeli še manj sreče, trditev o nogometu smo namreč debatirale ravno tri punce, ki nimamo pojma o športu, naši nasprotniki pa so bili ekipa Brazilija in smo izgubili. Več sreče pa smo imeli z zadnjima dvema debatama, prvo debato proti Maroku smo prepričljivo zmagali, za konec pa smo se pomerili z ekipo iz Nepala in zadnjo debato tudi zmagali.
Zvečer smo se odpravili na prekrasno plažo na “break party”, na katerem so razglasili ekipe, ki so se uvrstile v izločilne boje. Čeprav smo imeli eno zmago premalo, da bi se uvrstili naprej, smo večer vseeno uživali ob tradicionalni vietnamski hrani in druženju z drugimi debaterji.
Naslednjih nekaj dni je bilo namenjenih počitku in občasnim sprehodom po nakupovalnem centru, ogledali smo tudi nekaj debat in izkoristili čas za druženje z drugimi debaterji, še posebej s hrvaško ekipo, s katero smo postali dobri prijatelji in smo v stiku še danes.
Na zaključni slovesnosti smo si ogledali finalno debato med ekipo ZDA in Kanado. Poslušali smo izjemno debato na temo umetne inteligence in po koncu zaključne slovesnosti je bilo svetovnega prvenstva konec.
Večer smo preživeli na zabavi z debaterji s celega sveta, se v sobo vrnili v zgodnjih jutranjih urah in se zjutraj odpravili na letališče. Na poti nazaj smo po 7 urnem letu do Dohe tam čakali naslednji let 10 ur, torej smo noč preživeli na sicer zelo lepem letališču, po še zadnjem letu do Dunaja smo kmalu prispeli v Maribor, kjer so nas pričakali starši in se po skoraj dvodnevnem potovanju vrnili domov.
Kljub nekaj nesrečnim debatam, ekstremno visokim temperaturam v Vietnamu in neprijetnem vnetem ušesu sem se domov vrnila dobre volje. Debata z nacionalno ekipo je neprimerljiva z običajno debato zato upam, da bom drugo leto spet imela možnost doživeti izkušnjo svetovnega prvenstva, ki bo takrat v Beogradu.