Teden, v katerem smo Slovenci praznovali slovenski kulturni praznik, so v pokrajini ob Muri zaznamovali dijaki naše šole. V sredo, 5. 2. je bila na hodniku pred knjižnico odprta razstava Literarni imaginarij, ki je prikazala ustvarjalni svet bivših dijakov ter nekaterih uslužbencev naše šole. Osrednja šolska proslava se je zgodila v četrtek, 6. 2. Uvodni del je pripadel dijakom predmeta ITS – umetnost, ki so v Galeriji Anteja Trstenjaka pripravili literarni performans z naslovom Dotik, hkrati pa je potekalo odprtje razstave keramike dijakov GFML in fotografij dijaka Timoteja Pukšiča. Na gledališkem odru so se predstavili dijaki umetniške smeri s predstavama Gnezdo časa in Penelopina preja. O vplivu zgodovinskega razvoja na rabo jezika in narodno zavest je razmišljal osrednji govornik Franc Čuš, učitelj zgodovine in geografije. Pomembno težo prireditvi sta dali tudi Ana Dresler in Tamara Kolerič z interpretacijo slovenske himne. Tridnevno praznovanje smo zaključili s t. i. Prešernovanjem, na katerem so dijaki 2. letnikov interpretirali Prešernovo poezijo in zgodbe iz njegovega življenja.
Zelo aktivni so bili dijaki z mentorji tudi izven šolskih dvoran. Svoj kamenček ustvarjalnosti so dodali osrednjim občinskim prireditvam občin Ljutomer, Sveti Jurij ob Ščavnici, Razkrižje in Veržej. Predstavili so se z že omenjenima predstavama Gnezdo časa in Penelopina preja, dodali pa so še gledališko predstavo Šola za žene, razstavo in predstavitev fotozgodb z naslovom Zgodbe mojega kraja.
Kaj nas lahko nauči zgodovinski spomin na življenje in delo naših prednikov: Volkmerja, Modrinjaka, Krempla, Vraza, Miklošiča, Prešerna, Kopitarja? Govornik na šolski proslavi Franc Čuš je razmišljal: »Vsekakor je potrebno potegniti vzporednice med tedanjim in današnjim časom glede rabe jezika. Živeli so v času, ko se je slovenski knjižni jezik šele rojeval in je nastajala enotna jezikovna norma. Hkrati so bili boj za uveljavitev slovenščine v javnem prostoru, ki so ga omejevali dominantnejši jeziki z bogatejšo zgodovinsko tradicijo. Tudi danes, vendar iz drugačne pozicije, lahko govorimo o ogroženosti javne pa tudi zasebne rabe slovenščine. Z globalizacijo v jezik vdirajo tuje jezikovne oblike, jezik se spreminja, tudi v zasebni rabi ljudje pogosto uporabljajo tuji jezik, pa ne samo za jezikovno izražanje, ampak tudi za razmišljanje. In če je jezik eden glavnih elementov, ki opredeljuje skupnost ljudi kot narod, se velja vprašati, ali se tudi zavest pripadnosti narodu oz. slovenstvu spreminja. Na slabše ali bolje pa bo pokazal čas.«
Kaj nas lahko nauči zgodovinski spomin na življenje in delo naših prednikov: Volkmerja, Modrinjaka, Krempla, Vraza, Miklošiča, Prešerna, Kopitarja? Govornik na šolski proslavi Franc Čuš je razmišljal: »Vsekakor je potrebno potegniti vzporednice med tedanjim in današnjim časom glede rabe jezika. Živeli so v času, ko se je slovenski knjižni jezik šele rojeval in je nastajala enotna jezikovna norma. Hkrati so bili boj za uveljavitev slovenščine v javnem prostoru, ki so ga omejevali dominantnejši jeziki z bogatejšo zgodovinsko tradicijo. Tudi danes, vendar iz drugačne pozicije, lahko govorimo o ogroženosti javne pa tudi zasebne rabe slovenščine. Z globalizacijo v jezik vdirajo tuje jezikovne oblike, jezik se spreminja, tudi v zasebni rabi ljudje pogosto uporabljajo tuji jezik, pa ne samo za jezikovno izražanje, ampak tudi za razmišljanje. In če je jezik eden glavnih elementov, ki opredeljuje skupnost ljudi kot narod, se velja vprašati, ali se tudi zavest pripadnosti narodu oz. slovenstvu spreminja. Na slabše ali bolje pa bo pokazal čas.«
