Sreda aprila je prinesla novo gledališko premiero umetniškega programa GFML. Preberite vtise in razmišljanje o gledališkem ustvarjalnem procesu enega od ustvarjalcev, Marka Rengea: "Dijaki 1. in 2. letnika umetniške gimnazije smo že nestrpno pričakovali premierno izvedbo naših predstav, saj smo se za to pripravljali skoraj celo šolsko leto. Prvi letniki so se predstavili z dvema krajšima predstavama, za kateri so dobili navdih iz dogodkov črne kronike.
Dijaki 2. letnika pa smo se lotili večjega zalogaja. Naša mentorica, profesorica Dunja Zupanec, je na začetku šolskega leta določila dva režiserja in dva dramaturga glede na naše sposobnosti, ki smo jih pokazali v prvem letniku. Nato so profesorica, režiserja in dramaturga razdelili razred na dve skupini. Našo skupino, ki sta jo vodila Žanmark Čeh kot režiser in Lucija Čolnik kot dramaturginja, je doletela naloga, da smo predstavili zgodbo o Sinjebradcu. Poznamo dve različici, prva in tudi starejša je francoska pravljica, druga pa je roman Vinka Möderndorferja. Naša predstava je slonela na francoski pravljici. Podlago za gledališko igro pa nam je dal Pierre Barbier s svojo improvizacijo Sinjebradca.
Gledališče lahko primerjamo s strojem. Da je ta učinkovit, je potrebno složno delovanje slehernega koleščka. In da bi v gledališču uspešno izpeljali predstavo, je tudi potrebno, da imamo prvo kolo, ki v gibanje požene vsa druga. V naši predstavi je bil zagonsko kolo režiser. Vsi smo sledili njegovi viziji, vendar nam je vseeno dovolil povedati tudi lastno mnenje. Najprej je treba vsako predstavo aktualizirati, torej jo postaviti v sodobni čas. Skupaj z režiserjem in dramaturginjo smo se odločili, da predstavi ne bomo določili točnega časa, ampak ga bomo pustili v bežnosti. Prvih nekaj vaj smo namenili predvsem branju besedila. Spremenili smo tudi potek zgodbe in sekvence, ki nam niso ugajale, a bistvo se ni spremenilo. Nato smo imeli nekaj mesecev čas, da smo se vživeli v vlogo, ki so nam jo dodelili profesorica, režiser in dramaturginja. Nato smo pričeli delati na posameznih prizorih. Kostume nam je priskrbela Edita Lindner.
Meni je bila zaupana vloga Sinjebradca. Za pristno upodobitev serijskega morilca sem prebral knjigo o psihološki analizi serijskih morilcev in pogledal tudi nekaj filmov. Naučil sem se, da so serijski morilci na prvi pogled »normalni« ljudje, ki pa živijo za poustvarjanje svojih najglobljih in najmračnejših fantazij.
In počasi se je bližal mesec april, čas naše premiere. Ugotovili smo, da bi na veliko mestih naša predstava lahko bila še boljša. Vse, kar nam je še ostalo do prve izvedbe, so bile trde vaje in seveda oglaševanje dogodka. Tu nam je bilo v veliko pomoč razumevanje naših profesorjev in pomoč sošolcev.
Na prvi pogled se sporočilnost predstave morda glasi: »Radovednost ubije mačko.« Ampak če pogledamo od blizu, je zadnja žena preživela in prav ona je ubila Sinjebradca. Čeprav je imela na razpolago vse bogastvo sveta, se je odločila za resnico, pa čeprav jo je v to vodil kanček »ženske radovednosti«. In prav to – radovednost, je tisto, kar nas žene naprej, da odkrivamo nove reči in spreminjamo svet.
Sicer pa je naloga igralcev, da gledalcem odigramo najboljšo in najodkritejšo različico predstave. Upam, da nam je s predstavo Sinjebradec to tudi uspelo!"
