Vlada Republike Slovenije je zaradi zajezitve okužb s covidom-19 sprejela odlok o štirinajstdnevni zaustavitvi javnega življenja (»lockdown«). V obliki krajšega razmišljanja predstavite morebitne prednosti in slabosti t. i. »lockdown-a« države.
Na podlagi števila smrtnih žrtev v le nekaj dneh se je vlada Republike Slovenije ponovno odločila za, tudi tokrat, štirinajstdnevno zaustavitev javnega življenja in to iz enega preprostega razloga, poskusiti ustaviti širjenje nevarnega virusa Covid-19. To takega sklepa je prišlo že letos spomladi, ko je na koncu šolskega leta, torej junija vseeno kazalo, da smo nekako prebrodili mračno obdobje in je virus zvečine za nami. Pa vendar temu ni bilo tako. Kljub prepovedim in posebnim odredbam so se množice še vedno zbirale in virus se je med ljudmi ponovno začel širiti. In zdaj smo tu, v ponovnem tako imenovanem »lockdown-u«. Število smrtnih žrtev se bolj ali manj dnevno povečuje. Je takšna zaustavitev sistema tokrat smiselna, kaj so prednosti in kaj morebitne slabosti le-tega?
Glede slabosti ima vsak svoje mnenje, nekateri ga kažejo zelo izrazito (npr. protesti glede policijske ure), spet drugi so modro tiho in čakajo, da vse to mine. Tukaj bi kot prvo zadevo rada omenila ravno policijsko uro, ki jo je vlada uvedla nedolgo nazaj. Je policijska ura sploh smiselna? Kako je mogoče, da se virus ne prenaša do 21. ure, takoj po tem pa je nevarnost za okužbo veliko večja? Poudarila bi, da se ljudje povečini zavedajo nevarnosti in mislim, da iz čistega kljubovanja tudi ne bi šli en k drugemu na zabave, se družili ipd. ker prav tako ni organiziranih nobenih takih dogodkov. Odpadli so namreč tudi tisti, ki so bili planirani na prostem. Sem mnenja, da ta ura ali dve manj gibanja izven doma, torej po ulici v lastnem mestu ali kraju ne bosta spremenili ničesar, poleg tega pa v določenih krajih policijski nadzor niti ni prisoten, kajti ja, nekateri ljudje se še vseeno gibljejo zunaj, čeprav je ura recimo 21.30. Naslednja zadeva, ki se tiče te policijske ure je: kako pa bo z otroki, katerih starši so ločeni? Kot primer lahko vzamem lastno družino. Starša sta že šest let ločena, sicer to zaradi očetove službe ne predstavlja nobene drastične spremembe (je namreč šofer tovornjaka in je on ponedeljka do petka v tujini, domov prihaja ob petkih zvečer ali sobotah zjutraj), ampak je pa dejstvo, da otroci v takih družinah, ko so starši ločeni (in enega ves teden ni doma, na koncu pa pride šele zvečer) že tako malo vidimo npr. očeta, zdaj pa smo ob upoštevanju policijske ure prikrajšani še tistih dodatnih nekaj ur. Mogoče zveni mehkužno, ampak mislim, da vsak otrok, katerega starši so ločeni in ima z obema staršema dobre odnose, ceni teh nekaj ur. Ceni vsako minuto, posebej če ve, da mogoče starša vidi zadnjič (obstaja možnost, da v mojem primeru oče gre na delo, ampak se zaradi prometne nesreče več ne vrne domov).
Druga slabost glede »lockdown-a« je ta, da se otroci premalo gibajo. Ker vsaj za osnovnošolce zdaj ni obvezne športne vzgoje – niti ni videokonferenc, niti se ne moreš kaj dosti gibati, niti ne dobijo nalog, recimo: »posnemi ali poslikaj se in pošlji učiteljici«… Zaradi tega je v prvem valu število preobilnih/predebelih otrok samo na našem koncu naraslo za 20 %, pa smo bili doma komaj tri mesece. Na naši šoli imamo tokrat tudi ure športne vzgoje, z namenom, da se 1) spravimo malo izza računalnikov, 2) da se malo pretegnemo, 3) da preprečimo tudi tukaj še dodaten porast števila predebelih ljudi. Samo predstavljamo si lahko, kakšne številke bodo tokrat, če bo »lockdown« trajal dlje časa. Menim, da bi nas moglo precej skrbeti.
Tretja slabost zaustavitve javnega življenja bi bila recimo v tem, da smo zdaj po eni strani dobesedno ločeni. Nič druženja, nič socialnih stikov, če pa že, pa z maskami na obrazih. Popolnoma razumem namen tega, ampak mi je kljub temu nekoliko težko se na veliko ogibati vsem, ždeti štiriindvajset ur na dan doma, kvečjemu iti na krajši sprehod (kot v sklopu športne vzgoje), pa še to se počutim zelo neprijetno, ko srečam kako paranoično gospo, ki me zaradi ne nošenja maske (ker izvajam športno aktivnost – hitra hoja, vmes tek ipd.) gleda dobesedno s prezirom in si svoje maske malo da ne vakuumsko pritrdi na obraz.
Četrta negativna posledica, ki bi se utegnila zgoditi, je dodatno onesnaževanje okolja. Navadno gremo recimo na sprehod in med hojo opazimo odvržene cigaretne ogorke, steklenice, plastenke… Zdaj v tem času pa ob cesti vidimo vse več odvrženih mask. Ljudje maske za enkratno uporabo velikokrat niti ne odnesejo do koša, ampak jo preprosto spustijo na tla, po možnosti z mislijo, da ena maska na tleh ne bo tako negativno vplivala na sistem. Obenem pozabijo, da s tako mentaliteto enako naredi na milijone ljudi in se zaradi tega situacija glede onesnaževanja okolja prav nič ne izboljšuje.
Na drugi strani pa bi kot pozitivno posledico navedla recimo čistost zraka. Ko je ob prvem valu epidemije Covid-19 bilo prepovedano prehajanje med občinami se je obenem, ker so ljudje manj uporabljali avtomobile ipd. izboljšala tudi kakovost zraka (to navaja tudi spletna stran www.gov.si, ki sporoča, da se je v času epidemije in prve zaustavitve celotnega javnega življenja zmanjšala količina NO, NO2, CO, CO2 in ostalih dejavnikov, ki nasplošno zelo onesnažujejo okolje, pa jim do zdaj nismo posvečali take pozornosti). Tako ali tako nimamo več veliko časa, da popravimo situacijo in naredimo nekaj, da rešimo naš planet, in s prvim »lockdown-om« smo pridobili nekaj dni. O tem je poročal en izmed radiev in če se prav spomnim, smo pridobili sedem dni. Če se bo tokratni »lockdown« prevesil v daljše, ne le 14 dni dolgo obdobje, potem sklepam, da bi se glede čistosti zraka spet utegnilo kaj zgoditi in bi spet pridobili kakšen dan na našem planetu, preden ga popolnoma uničimo (po mojem bi to moral biti naš cilj, kajne?). Vendar ne le v Sloveniji! Po moje je bila največja sprememba glede čistosti zraka na Kitajskem. Po mnogo letih so spet uvideli Himalajo, kar jim je bilo zaradi grozno onesnaženega zraka do sedaj dolga leta onemogočeno.
Kot drugo pozitivno posledico vsakega »lockdown-a« bi izpostavila to na nek način umirjenost, ki nas preveva. Zdaj ne hitimo v šolo, službo, nimamo milijon obveznosti, kajti zdaj smo doma in nas na prvem mestu skrbi le to, da imamo streho nad glavo, da nam je toplo in pa predvsem to, da smo mi in naši bližnji dobro. V taki situaciji človek res začne ceniti vsako malenkost, uvidi, da pa življenje le ni tako hitro in da se vse ne dogaja le mimogrede.
Kot tretjo pozitivno posledico bi rada omenila, da smo se ljudje v času, ko nismo mogli in smeli nikamor, po mojem mnenju naučili veliko novih veščin. Že samo jaz sem se med prvim in zdaj med drugim naučila recimo speči lasten, domač kruh (prej smo ponj vedno hodili v trgovino), naučila sem se dodatnih nekaj receptov, popravila in izboljšala sem stare recepte, ki sem jih že vedela spraviti iz knjige na krožnik, če pa pogledam iz plati šole pa lahko samozavestno rečem, da se še nikoli prej nisem toliko učila, kot sem se med šolanjem na daljavo, v času enega in drugega »lockdown-a«. Začela sem ceniti vse možnosti izobrazbe, poleg šole sem se še zatekala na splet in iskala vedno nove vire pritoka uporabnih podatkov. Zavedala sem se in se še vedno zavedam, da nekateri nimajo takih dobrih pogojev za izobrazbo, kot jih imamo mi, zato zdaj na učenje gledam iz drugega zornega kota.
Če povzamem vse skupaj bi rekla samo, da ni pomembno, koliko časa bo ta zaustavitev trajala. Bodimo pametni, strpni in vsem bo lepše in lažje. Pomagajmo sočloveku, če nima ali ne zmore. Ostanimo močni, skrbimo za svoje zdravje, upoštevajmo odredbe in s tem bomo naredili dobro tako sebi kot tudi ostalim. Noben »lockdown« ni večen, tudi ta ni. Cenimo vsak trenutek, ki nam je dan in se osredotočimo bolj na pozitivne, kot negativne stvari, kajti na koncu dneva nam le-te narišejo nasmeh na obraz.
Chiara Nidorfer
Oddajte svoj prispevek
