GFML-jevci smo doma

Kuga, lakota in vojna. Tega so se nekoč bali. Nekoč. Danes se ne bojimo ničesar več, ni tako?             Človeštvo je v neprestani naglici in še samo ne ve, kam točno ga nosijo krila znanosti. Znanosti, ki je v zadnjih 50 letih tako napredovala, da če bi na Zemljo prišel človek izpred 500 let, verjetno ne bi mislil, da je pristal na Zemlji. Tehnologija nam je dala moč in hitrost, ob katerih smo pozabili na naše temeljne vrednote. Ljudi je do neke mere razčlovečila. In v vsem tem kaosu, ki je na bazi enega posameznika v večini primerov le »rat race«, je v širšo javnost iz Kitajskega Wuhana, na začetku leta 2020, prešla nedolžna novica o novem virusu, ki povzroča respiratorno bolezen in bi lahko bil grožnja svetu. Kljub temu, da so čez čas na Kitajskem začeli ljudje množično umirati, se je redko kdo zmenil zanj. A naša ravnodušnost ni trajala dolgo. Kot bi trenil je prečkal meje in na koncu dosegel naše države. »Kaj če ta virus pride k nam? Kaj bomo potem?« Bil je že tukaj, ni bilo časa za odgovore, čas je bil za dejanja. Zavladala je panika. Priča smo lahko bili nakupom, ki so izgledali, kot da se bliža konec sveta. Med ljudmi se je pojavil strah, in kadar nas je strah gledamo samo nase. V trenutnih razmerah so se državni voditelji in predvsem zdravstveni delavci znašli v bitki svojega življenja.

Znanstveniki predvidevajo, da naj bi »korona kriza« bila potencialno najhujša kriza v zadnjih 100 letih. Posledice korona virusa bodo enormne. Svet se je ustavil. Ceste so prazne in letala ne letijo več. Ljudje si sploh niso mogli predstavljati, da je popolna zaustavitev »vsakodnevnega« življenja mogoča. Ker je večina sveta v karanteni, to pomeni, da gospodarstvo ne deluje po vseh svojih zmožnostih. Zaradi ustavitve obratovanja mnogih državnih in privatnih služb se v zelo kratkem času pričakuje velik padec BDP-ja. Brezposelnost bo zaradi gospodarske neaktivnosti skokovito narasla. Ocenjuje se, da bo na celotnem svetu zaradi pandemije COVID-19 izgubilo službo 50 milijonov ljudi v turizmu in industriji, ki je povezana z njim. Večina ljudi bo morala po končanem kaosu poiskati novo službo, saj na primer, natakar ne bo dobil plačila, medtem ko lokal ne bo deloval in prinašal dohodkov v blagajno. Še posebej pa je težava, če je podjetje v finančni stiski. Odvisni bomo od državne pomoči in ker bo finančna pomoč bolj namenjena tistim, ki nastalo situacijo obvladujejo in rešujejo, bo prihodnost za samostojna podjetja črna. Prav tako bosta zelo prizadeti filmska in glasbena industrija. »Zabavno življenje« se bo ustavilo. Torej ljudje, ki ne bodo mogli v tem času delati, bodo po vsej verjetnosti izgubili službe.

Začelo se je zelo črno, ampak taka je realnost. Sedaj se verjetno sprašujete, kako najhujša kriza v zadnjih sto letih, če pa so v 20. stoletju na našem planetu vihrale številne vojne. Nemogoče da bi bila bolezen COVID-19 bolj katastrofalna od vseh posledic, ki jih je pustila druga svetovna vojna. Kdo se strinja s trditvijo ne razmišlja v pravi smeri, kajti epidemija ima lahko na gospodarstvo veliko slabši vpliv, kot vojna. Med vojno tovarne običajno delujejo tako rekoč s polnimi močmi, da se zadostijo vsem potrebam vojne. Epidemija oz. pandemija, ki za svoje zatrtje zahteva karanteno, pa lahko v gospodarstvu povzroči kolaps. Nihče ne sme od doma in vse miruje. Kapital se ne ustvarja, čas pa teče in brezno se veča. Za preprečevanje najhujših scenarijev imajo trenutno naši nadrejeni v državi najpomembnejšo nalogo, in sicer, da s sredstvi ki so na voljo znajo razpolagati in jih dodeljevati tistim, ki so nujno pomoči potrebni. S tem lahko oblažijo že tako negativne posledice. Trenutno je na največjem preizkusu samo zdravstvo in zdravstveni sistemi posameznih držav. Eden izmed scenarijev je, da najprej pride do padca BDP-ja in se avtomatsko zmanjšajo sredstva za preživetje. Pomanjkanje le – teh pa vodi do zadnje, zelo skrajne in malo verjetne faze, vojne lakote. Znanstveniki se trenutno trudijo z izračuni podati, čim bolj relevantne podatke, na katere bi se lahko zanesli ob zrenju v prihodnost. Ampak iskreno sem mnenja, da težko napovemo stvari natančno. Kot smo videli na primeru Italije, samo par dni neupoštevanja pravil lahko državo spravi na kolena. Zelo srhljivo, ampak v Italije se je zgodilo ravno to. Italijani veljajo za temperamentne. Prav zagotovo je njihova trma vplivala, da so se še dodatnih 5 dni potikali po mestnih ulicah in širili virus. Severna Italija, ki je verjetno najmočnejše gospodarsko območje Evrope, bo potrebovala dolgo časa, da si bo opomogla. Za vzgled bi si lahko nekatere države vzele Nemčijo, ki je leta 2015 imela Hamburg, svoje drugo največje mesto, v nominaciji za poletne olimpijske igre 2024. Na referendumu so izglasovali, da olimpijskih iger ne bodo gostili in bodo raje gromozanske vsote denarja namenili v dejavnosti, katere bodo prebivalci nekoč potrebovali. Finančna sredstva so šla za zdravstvo. In glej ga zlomka, pet let kasneje po svetu pustoši pandemija, nikoli prej omenjenega virusa. To ravnanje bo zagotovo vplivalo, da bo gospodarska škoda manjša in da bo okrevanje kratkotrajnejše.

Čas okrevanja bo različen od države do države. Odvisno in gospodarske razvitosti in moči. Gospodarske velesile bodo lažje prebrodile krizo, kot pa nekatere države tretjega sveta, ki ne premorejo niti sto zdravnikov, ne da bi se še spopadale s pandemijo in gospodarsko krizo naenkrat. Tako bo spet zelo pomembna medsebojna pomoč in solidarnost. V teh kriznih časih je marsikaj mogoče, kar se je prej zdelo za neizvedljivo. Ciljam predvsem na delo preko spleta. Kot lahko vidimo se ogromno stvari da opraviti na daljavo. Veliko dejavnosti je izvedljivih, a s toliko več truda. Prej nikoli nismo pomislili na pouk preko videokonferenc. Posledično ni več toliko onesnaževanja. Mogoče se v tem načinu skriva pot do čistega planeta in znižanja koncentracij toplogrednih plinov v zraku. Kot smo lahko videli, narava za prebuditev ni potrebovala veliko časa. Da povzamem, osamitev, ki jo preživljamo, bo imela daljnosežne posledice, katere bi lahko strnili z besedo deglobalizacija.

Pa vendarle je za nas koronavirus velika streznitev. Spet smo se začeli zavedati, da smo le ljudje iz mesa in krvi. Mogoče je to naša prihodnost za nekaj naslednjih let, upajmo, da ne več. Za konec pa citiram napis enega izmed kinematografov: »Ostanite doma. Filmov ne vrtimo, dokler resnično življenje ne postane film.«

Objavljenje vsebine so pregledane, vendar niso lektorirane in ne izražajo stališč Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer.
external Oddajte svoj prispevek

Najnovejše

VEČ NOVIC PRIDRŽITE "SHIFT" ZA VSE PRIKAŽI VSE