Posledice koronavirusa so tako rekoč že postale del našega vsakdana. Zaprti smo, v osami, stanje je vedno hujše in tako posledično tudi ukrepi vedno ostrejši. Prizadetost našega socialnega življenja pa ni nekaj, kar bo trajno, ko se situacija poleže. Najbolj bo trpelo gospodarstvo, globalno, še posebej pa slovensko, na katerem bodo trenutni ukrepi pustili trajne stopinje.
Dr. Aljoša Valentinčič namreč pravi, da če slovensko gospodarstvo »zamrzne« za le en dan, naše gospodarstvo izgubi 275 milijonov prihodkov, 11,5 mio. dobička, 125 mio. eur BDP/dan, mali s.p. pa 6 mio/dan. Takšnih vsot si niti ne gre zlahka predstavljati, gre pa le za en dan, medtem ko se situacija take vrste lahko vleče skorajda v nedogled. Mi kot majhna država pa si ne moremo privoščiti večjega “kiksa”, saj nas bodo večje in močnejše državne sile potlačile kot ščurka.
Seveda se v krizi ne nahajamo sami, a smo proti večini evropskih držav šibki. Tako mi kot drugi se že srečujemo z nižjo rastjo produktivnosti, kar pa se bo v bodoče še stopnjevalo, kot veliki problem pa lahko označimo tudi velik izpad domačega BDP – ta se namreč že v normalnih razmerah bojuje z izredno cenejšo številčnejšo ponudbo na večjih tržiščih, se pravi, da domača podjetja pri nas že tako ali drugače poslujejo s strahom pred velikansko konkurenco, kriza podobna tej pa jih lahko zlomi do konca. Lokalno bo propadalo, mi pa bomo tako posledično prikrajšani zdravih, naravnih in kvalitetnih proizvodov. Prav zaradi tega dejstva se mi zdi več kot primerno, da so se EU (tudi Slovenija), ZDA in Kitajska na krizo, povezano s korono, odzvale podobno s spodbujanjem povečevanja kreditov, spodbujanjem pomoči bankam in podjetjem, z odlogi plačila davkov, prispevkov in še s čimer podobnim. Tokrat gre namreč za krizo ponudbe, ne povpraševanja, saj so se zaradi logističnih in transportnih težav pretrgale verige dobave. Virus je zunanji vzrok trenutne krize, na žalost pa le-ta izhaja s Kitajske, ki je center svetovne proizvodnje. Tako se je zamašila dobava v tujino, zaradi katere so po Evropi prisiljeni zapirati obrate proizvodnje, trpijo predvsem avtomobilska industrija, računalništvo in elektronika. Pretrgane dobavne verige bodo povzročile veliko manjšo potrošnjo trajnih dobrin, ki so velik finančni zalogaj, kot so na primer pohištvo, stanovanja, avti …
Seveda pa je resnost zdajšnjih in že napovedanih posledic odvisna predvsem od trajanje trenutne krizne situacije.
Po analizi predstavljenih podatkov bi naj Slovenija trpela 1/6 BDP, kar znaša kar neverjetnih 7.5 milijard evrov. Za ponovni prihod na zeleno vejo bodo več kot očitno potrebni drastični ukrepi, ki pa bodo morali slediti velikosti izgub na finančnih trgih. Nevarnost nam predstalja tudi morebitni pojav kriznega dobičkarstva, pri katerem večji investitorji izkoristijo velike izgube malih poslovnežev. Naj bi se nekaj podobnega že dogajalo med velikani kot sta ZDA in Kitajska, zato moramo paziti, da mi kot šibkejši člen to zajezimo z določenimi omejitvami, kot je na primer začasna prekinitev trgovanja. Naša, slovenska proizvodnja pa je nasploh zaradi majhnosti zelo odvisna od uvoza, ki pa ne bo mogoč, saj se bo proizvodnja vedno pogosteje prekinjala, podjetja se bodo posledično zapirala. Ker se je v zadnjem obdobju dolg države malce zmanjšal, smo veliko bolj “trpežni” kot smo bili leta 2008. Tisto finančno krizo nam je očitno uspelo uspešno prebroditi, tako bi lahko tokrat nekaj ukrepov izvedli na podoben način, kot smo jih takrat.
Na srečo država že pridno pripravlja omenjene ukrepe – omogočila bi namreč odlog različnih obveznosti, potrošniških posojil in stanovanjskih kreditov, saj bi to delovalo pomiritveno in bi bilo za državo dovolj poceni, odlog posojil pa bi omogočila tudi podjetjem. Ta ukrepa bi bila učinkovitejša in dolgotrajnejša, podjetja pa poleg tega še imajo nekaj rezerv za financiranje, ki se gibljejo okoli 8 in 9 milijard evrov. Se je pa v zadnjih dveh letih zaradi ponovne krize nekaj let po letu 2008 zmanjševala dodana vrednost podjetij, ki je še vedno pozitivna, a se vztrajno zmanjšuje. Zaradi izplačevanja visokih dividend pa so dobički podjetij naraščali minimalno – v nadaljnje bi se naj v podjetjih zadržalo več dobička, saj bi bila tako varnejša v primeru morebitnih potrebnih zadolževanj. Država bi tistim podjetjem, ki bodo morali zaradi virusa prekiniti proizvodnjo, lahko pomagala premostiti krizo s plačilom določenega dela plač v obliki subvencij. Če namreč ne bomo uspešno podprli podjetij, jih bomo sproti izgubljali, gospodarski krizi pa tako ne bo konca.
Zdi se mi, da bi se mogli posvetiti predvsem ponovni vzpostavitvi ponovne uspešne rasti BDP, kar pa bo zahtevalo veliko vztrajnosti in vloženega truda, pri tem pa moramo sodelovati vsi, držati skupaj in podprti domačo, lokalno proizvodnjo za lastno preživetje – skupaj smo nepremagljivi!
Oddajte svoj prispevek
