Take gospodarske krize še nismo videli nikoli. Ali se ji lahko izmuznemo?
Trenutno živimo v času popolne negotovosti. Pandemija koronavirusa SARS-CoV-2 je popolnoma spremenila naš vsakdan. Tudi ko bo najhujšega konec, se še dolgo ne bomo vrnili nazaj v »normalnost«, saj bodo posledice tega dogajanja močno opazne v svetovnem gospodarstvu. To ni prva pa tudi ne zadnja gospodarska kriza, ki je kdaj pretresla ta svet, ampak je prav gotovo popolnoma drugačna od tistih, ki smo jih vajeni.
Z uvedbo kapitalizma se je gospodarstvo začelo ravnati po trgu, torej po načelu zaloge in povpraševanja. Če pogledamo dve največji krizi modernega časa, »The Great Depression« v tridesetih letih prejšnjega stoletja in finančno krizo leta 2008, opazimo, da sta obe izhajali iz pomanjkanja povpraševanja.
»The Great Depression« je obdobje desetih let (1929–1939) v svetovni zgodovini, ki se je začelo s padcem ameriške borze (29. oktober 1929), a samo to ni edini razlog za čas pomanjkanja in gospodarske negotovosti, ki je sledil. Po prvi svetovni vojni je ameriško gospodarstvo cvetelo, začelo se je oglaševanje, na trg so prišli novi izdelki in ljudje so jih kupovali. Podjetja so služila in ljudje so bili zaposleni. Ker je bil prihodnost svetla, je vse več ljudi jemalo posojila in začelo investirati, cene delnic so naraščale, a potreba po izdelkih je padala in s tem tudi proizvodnja. Hitra rast podjetij se je upočasnila in ekonomska negotovost je postajala vse večja. Manjše trgovanje je posledično vodilo do padanja vrednosti delnic in med ljudmi se je vzbudila panika, zato so na dan padca borze prodali več kot 10 milijonov svojih delnic. V strahu so zaradi izgube premoženja dvigovali denar iz bank, ki so se v tem času prav tako zakreditirale zaradi nakupa delnic. Kmalu so propadle tudi velike banke. Ljudje so nehali kupovati izdelke, da bi lahko prihranili denar, kar je pripeljalo v propad podjetij in brezposelnost. Tako je manjše povpraševanje po produktih pripeljalo do ene največjih gospodarskih kriz, ki se je razširila po vsem svetu.
Podoben razlog je bil tudi povod za krizo leta 2008. Spet se je vse začelo z nespametnimi investicijami. Stabilna rast nepremičnin je veliko ljudi vodila v investiranje v hipotekarne kredite, ki so jih ponujale banke. Ker je potreba po takih investicijah naraščala, so začele banke dajati posojila tudi ljudem z nestabilnim finančnim ozadjem. Kmalu je »balon« naraščajočega stanovanjskega trga počil. Hiše so preprosto postale predrage in veliko jih je šlo nazaj v prodajo, a kupcev ni bilo. Znova se je pojavil problem premajhnega povpraševanja. Cene hiš so začele padati in ljudje, ki so investirali v stanovanjski trg, so izgubili velike količine denarja. Vse skupaj se je še poslabšalo, ko zavarovalnice niso bile zmožne izplačati denarja žrtvam slabih investicij. Ena izmed večjih ameriških bank je šla tudi v stečaj. Ta porazna situacija je imela velik vpliv na evropske banke in družbe, ki so imele vrednostne papirje v ZDA, saj je velika količina teh papirjev temeljila na hipotekarnih kreditih. Kriza je znova dosegla svetovne razsežnosti.
Jasno je vidno, da se obe situaciji močno razlikujeta od današnje. Ne le da je tokrat grožnja gospodarstvu popolnoma zunanja, ampak povzroča težavo v čisto drugem delu kapitalističnega sistema, in sicer v proizvodnji. Svetovni trg je močno prepleten in države so tesno povezane. Veliko proizvodnje temelji na uvozu materialov iz tujine, večina prav iz Kitajske, ki je največji svetovni izvoznik. Ker se je pandemija začela prav tam, je vpliv na gospodarstvo toliko bolj neizbežen. Zamrznitev gospodarstva na Kitajskem je že imela posledice v drugih državah, npr. avtomobilske tovarne v Južni Koreji so morale zaustaviti proizvodnjo, ker niso dobile delov iz Kitajske. S širjenjem virusa se ta fenomen pojavlja po celem svetu. Obrati se zapirajo, omejene možnosti gibanja otežujejo trgovanje, delavci zaradi javnega zdravja ostajajo doma … Močno trpi tudi turistični sektor, ki je prav z začetku počitniške sezone dobil udarec, od katerega si bo težko opomogel. Dobavna veriga se je pretrgala in produkcija se je preprosto ustavila, prvič smo se srečali s krizo proizvodnje in ne povpraševanja. Majhne države, kakršna je tudi Slovenija, so še v posebej težki situaciji, saj njihovo gospodarstvo večinoma temelji na uvozu, ki je v tem času omejen. Navajanje številk in različnih statistik je nepotrebno, saj se na tej točki lahko tudi brez tega zavedamo, da bo škoda globalnemu gospodarstvu večja, kot je bilo sprva pričakovano.
Kaj pa lahko sploh naredimo, da situacijo izboljšamo? Najprej je za blaženje gospodarskih posledic odgovorna država. Veliko pozornosti se mora nameniti podjetjem in ohranjanju delovnih mest v teh. Zaustavitev proizvodnje močno oškoduje podjetja in jim odnese veliko dobička, zaradi česar so bolj nagnjena k odpuščanju. Če za to ne bo poskrbljeno, lahko pričakujemo porast brezposelnosti in dela na črno. Prav tako so na hudem udaru samostojni podjetniki, ki so v večji meri ostali brez dela, prometa ter tako posledično tudi dobička, in prekarni delavci, ki jih v času krize ne bo nihče zaposlil. Del državnega denarja se seveda mora nameniti še zdravstvu za nakup primerne opreme in ohranjanja zdravja zdravstvenih delavcev ter humanitarnim organizacijam, ki bodo v tem času poskrbele za socialno najšibkejše. Dvigovanje že zdaj visokih ministrskih plač je v takem obdobju popolnoma nesprejemljivo, prav tako kot izkoriščanje javne panike in terorja za širjenje politične agende. Naslednja stvar, ki pa jo lahko naredi vsak posameznik, je upoštevanje navodil strokovnjakov, saj se s tem zajezi širjenje pandemije. Manj časa bo gospodarstvo upočasnjeno, manjše bodo posledice krize. Tudi ko bo najhujše že mimo, se ne smemo prenagliti in se takoj vrniti v naše življenje pred pandemijo, ampak moramo poskrbeti, da bo virus res skoraj popolnoma izkoreninjen in ne bo več obstajala nevarnost množičnega prenašanja bolezni.
Pogled v prihodnost je seveda nemogoč. Takoimenovane »korona zakone« za blaženje gospodarske škode in njihove posodobitve bomo zagotovo srečevali še v naslednjih nekaj mescih. Seveda so pomembni ukrepi Slovenije same, ampak je žalostna resnica to, da čeprav naredimo vse pravilno, smo popolnoma odvisni od tujine. Slabšanje situacije v ZDA in znaki drugega vala okužb na Kitajskem so vse drugo kot dobre novice za svetovno gospodarstvo. Podcenjevanje situacije voditeljev drugih večjih in ekonomsko močnejših ter vplivnejših držav bo škodovalo ne le njim, ampak celotnemu svetu.
A na koncu dneva se vseeno moramo zavedati, da je to v prvi vrsti kriza javnega zdravja in ne gospodarstva. Življenje nobenega delavca se ne sme postavljati v nevarnosti za doseganje višjega BDP-ja.
Teja Sapač, dijakinja 3. letnika GFML
Oddajte svoj prispevek
