Ah, spomnim se, ko sem mislila, da imam prave prijatelje.
Mlada in neumna, poleg še sramežljiva, disleksična, polna in prazna energije, pozneje še depresivna, ki nosi na sebi avto-imuno bolezen – iz katere se vedno lahko norčujemo. Seveda to sem jaz, še sem živa (he, he …).
Ko sem bila v letih, ko sem gledala Winxice, sem spoznala dekle, s katero sem sprva bila zelo blizu – kot njena grda prijateljica. Ona je vedno bila vsem všeč, njeno čudno obnašanje so vzljubili vsi, čeprav je delala stvari, ki niso najbolj primerne za mlajše človečnjake. Stala sem ji ob strani, ko se je počutila žalostno zaradi fanta ali česa drugega. Z njo sem pokadila svojo prvo cigareto, ona je bila prva oseba, kateri sem povedala, da so mi všeč fantje in dekleta – bila je moja »najboljša prijateljica«
Ko sem pa jaz potrebovala nekoga, ki bi z mano se pogovarjal skozi črne čase, mi nikoli ni stala ob strani, kot če me sploh ne bi poznala, kot če bi bila nevidna, kot če nikoli nebi obstajala. Najbolj hudo mi je bilo, ko me je eden od njenih prijateljev udaril – češ, da sem mu bila nadležna IN TO pred njo, ona seveda ni naredila nič. Ko sva se »svadili«, se je ona vedno iz mene norčevala, ampak jaz sem ji vedno opravičila, za nekaj kar sploh nisem naredila. Še danes, ona ima fanta, je lepa, popularna, a jaz še komaj vidim smisel za ostati med živimi.
Ko sem prišla v gimnazijo sem, zelo težko dobila prijatelje, počutila sem se kot najbolj čudna oseba na šoli. A ko sem jih kočno dobila, sem bila tako srečna, končno sem se počutila kot normalni človek. Seveda se pa zgodovina ponovi, ugotovim, da so moje prijateljice podle, res podle osebe.
No, zdaj imam prijatelje, ki me še imajo kar radi – vsaj upam. Spoznala sem jih preko mojih drugih »prijateljic« v gimnaziji. Kljub temu, da nisem več tako osamljena, kot sem bila včasih, se še vedno počutim popolnoma ničvredna in mislim, da bo svet brez mene boljši. Sploh ne vem, če bom kdaj se zaljubila, mogoče bom brezdomka ali alkoholik, prostitutka? Vem, da se ne smem predati in se preseliti v krtovo deželo, a sem izgubljena, ne vem, pač ne vem.
V teh dneh se, še pogosteje kot prej, znajdemo z občutki osamljenosti, iskanjem smisla v stvareh, ljudeh, življenju nasploh.
Pomembno je, da razmišljamo in na svet gledamo v pozitivni luči, saj bomo tako zbrali več moči, več energije za soočanje s situacijami.
Vsak izmed nas ima na sebi nekaj lepega in v sebi nekaj dobrega, le najti moramo kaj to je. In vedno je za nekaj vredno živeti. Zapomnimo si to.
- Kako si lahko pomagamo ob občutkih osamljenosti?
- Poiščemo kako knjigo, članek o tem, kar doživljamo - ne bomo se strinjali z vsem zapisanim, a izberemo tisto, kar velja za nas.
- Ne odtegujmo si dejavnosti, ki bi jih radi počeli, le zato, ker nimamo nikogar, s komer bi to delili. Zavedajmo se, da nima nihče prijateljev nenehno ob sebi; zato razvijajmo dejavnosti, ki nam zapolnijo čas.
- Skušajte se vživeti v trenutke, kjer boste skupaj s starimi prijatelji ali kjer boste spoznavali nove ljudi.
- Naredimo prvi korak. Oživimo dolgo pozabljeno prijateljstvo ali sorodstvo, spregovorimo z ljudmi, s katerimi se srečujemo, si drugače le pokimamo. Lahko se zgodi, da odkrijemo marsikaj skupnega.
- Bodite potrpežljivi. Ne bodimo kritični do svojih dosežkov. Zapomnimo si, da se intimna prijateljstva razvijajo dlje časa.
- Naučiti pa se moramo tudi umetnosti uživanja v času, ko smo sami s seboj.
(Nasveti so povzeti po ga. Barbari Oražem, univ. dipl. psihologinji).
Oddajte svoj prispevek
