Novice

20. novembra 1813 se je v Radomerščaku rodil dr. Franc Miklošič, najuglednejši slovenski znanstvenik 19. stoletja in največjega slavista vseh časov. Od ustanovitve leta 1963 se ponosno imenuje po njem tudi naša šola.
Dr. Franc Miklošič se je rodil v vinogradniški družini. Dosmrtno se je podpisoval po kajkavskem pravopisu kot Miklosich. Po letu 1819 se je družina preselila v Ljutomer, kjer je oče odprl gostilno ter začel trgovati s kmetijskimi pridelki in soljo. V Ljutomeru je Miklošič obiskoval osnovno šolo z nemškim učnim jezikom, nakar je v Varaždinu končal dva razreda gimnazije. Tu je pouk potekal predvsem v latinskem jeziku.
Po uspešnih dijaških letih v Varaždinu in Mariboru je Miklošič odšel študirat v Gradec. Ko je končal študij na liceju v Gradcu v letih od 1832 do 1836, je študiral pravo na graški univerzi in študij tudi končal. Temu je sledil študij filozofije, ki ga je zaključil z doktoratom leta 1838. Še kot študent je predaval na graški univerzi. S kasnejšo prošnjo za filozofsko profesuro na univerzi v Innsbrucku ni uspel, zato se je s priporočilnimi pismi poljskega prijatelja, grofa Wladislawa Ostrowskega odpravil na Dunaj. Leta 1840 je tu promoviral še iz prava. Odprta so mu bila tudi vrata dvorne knjižnice, kjer ga je v delo uvedel Jernej Kopitar.
Že od doma pridobljeno ljubezen za slovansko širino je Miklošič skupaj s Stankom Vrazom stopnjeval v Gradcu v družbi slovenskih študentov, zlasti pa poljskih emigrantov, ki so jim Avstrijci dovolili, da so se lahko po neuspeli vstaji v letih od 1830 do 1831 nastanili v mestu. Prav na ta način je tudi prišel v stik s predsednikom vstajniške skupščine, maršalom sejma, grofom Wladislawom Ostrowskim, pri katerem se je tudi naučil poljščine in se utrdil v francoščini. Sicer pa je imel Miklošič za učenje jezikov poseben dar. V svoj curriculum vitae, ki ga je predložil ob omenjenem potegovanju za profesuro na innsbruški univerzi, je zapisal, da »govori poleg nemščine in latinščine še italijanščino, francoščino, angleščino, slovenščino in poljščino, razume pa tudi ostala slovanska narečja ter staro in novo grščino«.
Prelomnico v poklicni in znanstveni karieri je za Miklošiča pomenilo revolucionarno leto 1848. Na predlog notranjega ministra je bil imenovan za izrednega profesorja slavistike na dunajski univerzi. Tako je bila osnovana slavistična stolica. Naslednje leto je bil povišan v rednega profesorja dunajske univerze. Do izteka svoje službe v dvorni knjižnici je bil dvakrat izvoljen za dekana Filozofske fakultete, leta 1854 pa tudi za rektorja dunajske univerze.
V letih službovanja v dvorni knjižnici se je seznanil s hčerko kustosa, doktorja medicine in poznavalca klasične literature, Josepha von Eichenfelda, Cecilijo, s katero se je leta 1852 poročil. Imela sta dva sinova, Franza in Moriza.
7. julija 1862 je cesar Miklošiča imenoval za člana gosposke zbornice, v kateri je ob bogatem znanstvenem udejstvovanju ostal vse do smrti. Člani gosposke zbornice so bili vsi polnoletni princi cesarske hiše, polnoletni poglavarji plemiških rodbin, ki jim je cesar podelil dedno članstvo, nadškofje, škofje s knežjim dostojanstvom in od cesarja imenovane osebe iz znanstvenega ter umetniškega življenja. Kljub prestižnemu položaju na družbeni lestvici je bilo Miklošičevo osrednje delo usmerjeno k znanstvenemu raziskovanju.
Miklošič je opozoril nase s svojo tehtno oceno Primerjalne slovnice Nemca Franza Boppa (1844); naslednje leto je izšla njegova knjiga Radices linguae slavicae veteris dialecti – kratek etimološki slovar staroslovanskega jezika, ki ima svojo vrednost še danes. Miklošičevo delo obsega 34 samostojnih knjig v 44 debelih zvezkih; njegovih znanstvenih spisov, ki jih je izdala dunajska akademija znanosti, katere redni član je Miklošič postal leta 1851, je po številu 108. Njegovo književno delo je obsegalo skoraj vsa področja slovanskega jezikoslovja: slovnico, slovar, zgodovino, narodopisje itd. Temelje je položil slovanskemu primerjalnemu jezikoslovju. Njegova dela so vplivala tudi na razvoj slovenskega knjižnega jezika. Miklošičevo temeljno delo je Primerjalna slovnica slovanskih jezikov l–IV (Dunaj 1852–1875). V njej je najbolje in najbolj obširno obdelana stara cerkvena slovanščina, druge slovanske jezike primerja samo s staro cerkveno slovanščino, ne pa med seboj. Med njegova zadnja dela sodi Etimološki slovar slovanskih jezikov (1886), ki je še danes vsakemu slovanskemu jezikoslovcu nujno potreben priročnik. Na slovensko šolstvo je Miklošič vplival s svojimi Slovenskimi berili za srednje šole, ki so utrdila našo pisavo.
Vsekakor smo glede na Miklošičevo obsežno znanstveno zapuščino Slovenci, in predvsem Prleki, lahko ponosni na znamenitega rojaka. Kot vrhunski znanstvenik s področja slovanske filologije velja za največjega slavista vseh časov.

Zadnje novice

VEČ NOVIC PRIDRŽITE "SHIFT" ZA VSE PRIKAŽI VSE

Aktualne video vsebine

Nove fotografije

Radijske oddaje

Zadnje publikacije