Novice

Ko je bil v Sloveniji 4. marca 2020 potrjen prvi primer okužbe s korona virusom, se je skupina 23 dijakov iz 1. letnikov gimnazije že vkrcala na letalo in iz Zagreba poletela proti Amsterdamu v pričakovanju nepozabne življenjske izkušnje - desetdnevnega srečanja z vrstniki iz še 5 evropskih držav.
Med vožnjo z letališča smo pozorno opazovali nizozemsko ravnico, ki je še ravnejša od pomurske in prepredena z vodnimi kanali, in osupli pokimali številnim sončnim in vetrnim elektrarnam. Avtobus nas je zapeljal kar na dvorišče SSNG - srednje šole v gostiteljskem mestu Nijmegenu (izg. nejmejhen - in res ni majhen) ob reki Val, kjer smo hočeš nočeš objeli svoje gostitelje, poiskali svoj glas, ime projekta je namreč Finding Your Voice, preklopili v angleščino, se zbrali v avli in dobili natančne urnike s kar nekaj ur športa; podprto z utemeljitvijo, da šport zbližuje ljudi. Takrat niti slutili nismo, da to utegnejo biti zadnje šolske ure športa in da bomo po vrnitvi domov ravno gibanje najbolj pogrešali. Izvedeli smo tudi, da so nekatere države epidemijo že morale vzeti resno, saj na izmenjavo niso prišli Italijani, Rusi in Poljaki. Tako smo se izmenjali (samo) z našimi celjskimi vrstniki, Madžari in Španci, pa Nizozemci. Naslednji dnevi so postregli s spoznanjem, da je nizozemski način življenja precej drugačen od našega, saj nas nihče ni razvajal s šolskim prevozom. Skoraj vsi, vključno s profesorjema Lilijano Fijavž in Andrejem Kosom, smo dobili kolesa, ki so tam zakon, ne glede na dež, veter in spomladanski hlad. Šolska kolesarnica se lahko primerja z velikostjo parkirišča pred GFML. Tudi po domovih ni pričakovati čezmernega kurjenja in toplo kosilo je pravzaprav "po naše" večerja. Šolski dan se sicer začne nekoliko kasneje, a tudi traja precej dlje, do 15. ali 16. ure popoldne. Šolski dnevi so bili namenjeni tudi umetniškemu ustvarjanju oz. poslikavanju belih ploščic s tradicionalnimi motivi v modrem, učenju nizozemščine (in obratno slovenščine) ter debatiranju o okoljskih temah. Tekmovalno naravnani debaterji so bili nekoliko razočarani, saj smo bolj izmenjali mnenja in dobili nova znanja o migracijah v Evropo in o okoljskih temah, predvsem o problemu onesnaževanja s plastiko.
Preživeli smo tudi dan v gledališču, kjer smo predstavili šolo in svojo kulturo. Predstavitve so bile na visokem nivoju, zato izziv ni bil lahek. Popotovali smo do Amsterdama, mesta kanalov, ki jih je tam vsekakor več kot v Benetkah; na poti smo si ogledali Zaanse Schans - sicer umetno zgrajeno vas, s tipičnimi hišami in elementi podeželskega življenja pred industrijsko revolucijo na Nizozemskem - z mlekarno, coklarno in, seveda, mlini na veter.
Med vikendom so nam gostitelji pokazali še druge znamenita mesta, kot so Utrecht, Rotterdam, Den Haag. Zadnji dan smo prekolesarili še sam Nijmegen, ki se tako kot naša Ljubljana, kiti z nazivom zelena prestolnica Evrope in je tudi univerzitetno mesto, že od rimske dobe pa leži tik ob nemški meji.
13. marca zjutraj smo se spet znašli na letališču v Amsterdamu, ki je bilo kot veliko mravljišče, saj so tisti dan ZDA zapirale meje, od doma pa smo dobivali neverjetne novice, da se začenja šolanje na daljavo in da matematičnega testa, ki je poleg kemijskega tekmovanja nekaterim cel teden motil koncentracijo, v sredo ne bo. Kakšna solzica ob slovesu je stekla tudi zato, ker je kar naenkrat postalo jasno, da je povratna izmenjava pod vprašajem.
Pot domov je bila, priznajmo, nekoliko živčna, sploh na zagrebškem letališču, kjer smo že morali izpolnjevati izjave o zdravstvenem stanju. Pa vendar se vsi udeleženci Izmenjave 2020 trudimo, da nam pandemija ne bi zasenčila enkratnega, nepozabnega doživetja in večjezične, multikulturne izkušnje.