fbpx

Novice

»Danes čez nekaj let, čez mnogo mnogo let me bo ena teh ladij pripeljala nazaj, mene in mojih devet otročajev. Ker, no, ja, ker morajo videti te luči, reko - ljubim  New York, čeprav ni moj, ne v tem pomenu, kakor bi taka stvar morala biti moja, kakšno drevo ali cesta ali hiša, kakor nekaj, kar je pač moje, ker sem jaz njegova …« pripoveduje Holly v Zajtrku pri Tiffanyju. (Truman Capote) Tudi mi smo za nekaj dni postali njegovi.

Ob plovbi proti Liberty Islandu smo se zavedli mogočnosti Kipa svobode in mnogih priložnosti, ki jih je kopno ponujalo takratnim prišlekom na ameriška tla. Ameriške sanje imajo svoje korenine že v Deklaraciji o neodvisnosti iz leta 1776, kajti eno izmed njenih mnogih sporočil je, da smo vsi ljudje ustvarjeni enaki in imamo pravico do življenja, svobode in iskanja sreče.  »… In ko je luna zaplavala više, so se začele razblinjati že tako neresnične vile, tako da sem nazadnje pod seboj začutil prastari otok, kakršen je davno nekoč vzniknil pred očmi holandskih mornarjev - kakor mlade, zelene prsi novega sveta." (F. S. Fitzgerald, Veliki Gatsby)

V New Yorku smo odkrivali tisto, kar so pred nami že videli ne samo popotniki, ampak tudi mnogi ameriški pisatelji in njihovi knjižni junaki, med njimi že omenjena Holly. Holden Caulfield iz Varuha v rži, (J. D. Salinger) se sprašuje, ali bo jezero v Centralnem parku zamrznjeno, ko pride domov, in če bo, kje bodo potem race. Zanima ga, kam gredo race, ko jezerce zamrzne in je čez in čez prekrito z ledom. Ali race potem odletijo? Niso odletele, spokojno so plavale na gladini, ker v času našega obiska jezero na srečo ni bilo zamrznjeno.

Tudi v New Yorku smo imeli priložnost prisluhniti slovenski besedi, najprej nas je v slovenski cerkvi sv. Cirila toplo sprejel pater Krizolog, pozdravit pa nas je prišel tudi »naš« Sobočanec Robi Poredoš, dopisnik STA iz New Yorka. Na sedežu OZN nam je svoje delo predstavila veleposlanica Darja Bavdaž Kuret, nagovoril  nas je tudi pooblaščeni minister Miha Erman.

Ob spominskem znamenju Johna Lennona Imagine so v snežni pravljici besede: »Predstavljaj si, da je nad nama samo nebo, predstavljaj si, da ni ničesar, za kar bi ubijal ali umrl, predstavljaj si … Lahko rečeš, da sem sanjač, toda nisem edini …« zvenele še kako resnično.

Športno navdušenje smo lahko potešili z obiskom stadiona Super Bowl – MetLife - veličasten je, mogočen, nepozaben.

Po brooklynskem  mostu smo se počasi sprehodili do točke Ground Zero in nemo zrli v imena in priimke žrtev terorističnega napada, voda pa je tiho odnašala naše misli kot opomin na absurdno smrt tisočih nedolžnih ljudi. Tisto drevo, ki 11. septembra 2001 ni hotelo umreti, še danes predstavlja neskončno upanje za številne Newyorčane in jih navdaja  z optimizmom, da so kljub številnim žrtvam po napadu in žalosti danes še močnejši.

Kitajska četrt, Little Italy, Soho in Harlem so nas impresionirali, nekateri z eksotičnostjo, drugi s prefinjenostjo, tretji z drugačnostjo.

Prirodoslovni in Metropolitanski muzej sta upravičila naša pričakovanja, bilo je nepozabno in poučno, na Wall Streetu pa smo bili najbolj navdušeni nad mogočnim bikom, ki predstavlja moč in denar.

Seveda nismo izpustili niti Bow Bridga in Bethesde Fountain, prizorišč številnih filmov, prav tako ne Plaze in Trumpove stolpnice. Seveda smo se takoj spomnili na Kevina McAllistra iz Home Alone, ki bi ga danes verjetno socialne službe odvzele staršem zaradi zanemarjanja otroka, ampak tisto so bila devetdeseta, tudi mi smo bili takrat lahko kdaj koli (pa še kako radi) sami doma in smo prav tako počenjali vragolije. Tudi Spider Man 3 je večinoma posnet v New Yorku, pa When Harry Met Sally, Ghostbusters, Maid in Manhattan, Saturday Night Fever, Wall Street, Taxi Driver, John Reacher, Breakfast at Tiffany's  in mnogi in še mnogi.

In ne samo v  Brooklynu (še posebej pa v Brooklynu, kjer smo bili nastanjeni, mimogrede, prvi vtis brooklynskih ulic v okolici našega hotela  je popolnoma spominjal na scenografijo računalniških igric GTA) ampak tudi na podzemni in vsepovsod, kjer smo hodili, smo profesorji varovali našo mlado rž - naše dijake in dijakinje, (114 jih je bilo) kot je Holden Caulfield želel obvarovati otroke, da ne bi padli čez rob pečine, skrite v rži. Včasih pa je potrebno tudi pasti, še posebej ko grabimo po zlatih obročih, kot je grabila njegova sestrica Phoebe na vrtiljaku in Holden se je v tistem trenutku zavedel, da je ne more ubraniti pred vsemi nevarnostmi. Potrebno je poskusiti poseči po sanjah, tudi po zlatem obroču, potrebno je odrasti, okusiti tudi grenkobo in iti naprej. Ne moremo obstati v nekem trenutku, kajti potem ne bomo nikdar napredovali, ostali bomo vkopani na enem mestu. Moramo stremeti za svojo svobodo in srečo, moramo se potruditi in tudi sami slediti vodilom ameriških sanj, ki pa nikakor niso le ameriške, ampak so sanje vseh ljudi na tem svetu.

Kako je moral ostrmeti Gatsby, ko je prvič razločil zeleno lučko na koncu Daisyjinega pomola na Long Islandu. »Prehodil je dolgo pot, da je prišel do te modre trate, in njegove sanje so se mu morale zdeti tako blizu, da se mu po pravem skoraj ne bi mogle več izmakniti. Ni vedel, da so v resnici že za njim, nekje v mračni širjavi onkraj mesta … Gatsby je veroval v zeleno lučko, v prihodnost, ki se nam umika leto za letom. Spet nam je pobegnila, a nič ne de - jutri bomo tekli hitreje, dlje bomo iztegnili roke … In nekega lepega jutra … Tako se prebijamo naprej, čolni proti toku in venomer nas zanaša nazaj, v preteklost …« (F. S. Fitzgerald, Veliki Gatsby)

Čeprav je Gatsby veroval in hrepenel po ljubezni, pa je z denarjem ni mogel kupiti, ljubezen do njegove Daisy  ga je pogubila.

V Macyju, Victorii Secret, Foot Lockerju, na Peti aveniji in Kicks USA smo ob ponudbi in popustih malce že izgubljali razsodnost in posledično tudi orientacijo.

Ob tokratnem obisku New Yorka se mi je na Times Squaru zazdelo, da smo se v križišču sveta znašli mi, GFML-jevci, da sta se na tistem mestu srečali preteklost in sedanjost, literatura, zgodovina, glasba, film, vsi mi, ljudje na newyorških ulicah, vse se je vrtelo okrog mene, vsi filmi, vse knjige, vsi književni in filmski liki, vsi glasbeni hiti, ves New York … in vrvež v njem, ob vsem tem pa kot na vrtiljaku sproščeni  nasmehi naših dijakov in dijakinj, njihovo navdušenje, zadovoljstvo, sreča in mladost. Pogled na luči osemilijonskega velemesta in občudovanje  zvezd z Empire State Buildinga pa sta me navdala z mogočnostjo tistega trenutka, ko nam je bilo dano, da smo lahko priča temu čudežu, saj smo uspeli zagrabiti za zlati obroč in hvaležni smo, da je New York lahko tudi naše mesto.

 Mojca Rižnar Nedeljko, prof.  

foto gfm media

Zadnje novice

VEČ NOVIC PRIDRŽITE "SHIFT" ZA VSE PRIKAŽI VSE

Aktualne video vsebine

Nove fotografije

Avdio vsebine